Gorski resevalec 6 | Page 15

GORSKI reševalec 15

INTERVJU

je v poznejših letih zahajal v Ande , leta 2000 pa se je odpravil na Kitajsko na Mustagh Ato , kjer se je njegova življenjska pot žal končala .
Z njegovim bratom Janezom sva se leta 2004 odločila , da greva po njegovi zadnji poti in mu v bazi pod Mustagh Ato na balvan pritrdiva spominsko ploščo . Najin načrt ni bil vrh gore , ampak sva se dogovorila , da bova šla do tabora ena . Že v bazi je Janez staknil vnetje oči , tako da sem se proti taboru ena odpravil sam . Tisto leto je bilo nad taborom ena meter snega več kot leta poprej in razpoke so bile prekrite s snegom . Ker sem bil zgodaj na enki , sem se odpravil naprej . Kakih dvesto višinskih metrov nad taborom me je na turnih smučeh dohitel francoski alpinist . Dopovedoval mi je , da je glede na snežne razmere napredovanje varno samo na smučeh ali v navezi . Ker sem tako menil tudi sam , sem njegovo opozorilo sprejel in se počasi vrnil v bazo . Čez dva dni se je tudi Janez povzpel do tabora ena . Tako sva se vsak na svoj način poslovila od prijatelja in brata .
Kako si doživljal prve reševalne akcije ? Si imel kakšne težave ob soočenju s ponesrečenci ?
Dvig ponesrečenca na greben ( foto : Vili Vogelnik )
Elemir , za teboj je 40 let dela med gorskimi reševalci , kaj ti to pomeni , si kdaj razmišljal , da boš “ star maček ”, a še vedno aktiven ?
A veš , da sem se zamislil šele sedaj , ko me to sprašuješ ! Kaj mi to pomeni ? Osnovno vodilo nas reševalcev je , da pomagamo ljudem , ki potrebujejo našo pomoč na težko dostopnih krajih . V meni je zasidrana ena misel . Kaj če bi jaz potreboval pomoč ? No in to je tisto , kar že 40 let počnem , pa čeprav je veliko težkih in stresnih situacij . Mislim , da sem bolj med tihimi reševalci . “ Star maček ” pa tudi bolj tiho mijavka , tako da se bo treba kljub aktivnosti počasi umakniti med zaslužne člane .
Povej nam kakšno zgodbo , ki je zanimiva in ti veliko pomeni ?
Ne vem , ali bo zanimiva , a meni veliko pomeni . S Tomažem Kavarjem sva se precej družila . Tako v hribih , na reševanjih in na raznih potovanjih po Evropi . Z njegovim avtom , spačkom , in pozneje z diano , sva se veliko vozila naokrog . Tomaž mi je bil vzornik v odnosu do sočloveka kot tudi pri drugih stvareh . Tomaž
Kot sem povedal že prej , sem se že na samem začetku svoje reševalne poti srečal s hudo helikoptersko nesrečo na Ledinah . V vseh teh letih je bilo kar nekaj težkih trenutkov , ki se vsak posebej zasidra nekje v tebi , še posebej , če so to znanci ali prijatelji .
Je obseg reševalnega dela danes drugačen kot nekoč ?
Ja , v teh letih se je veliko stvari spremenilo . Včasih obiski gora niso bili tako množični kot danes . Več se je hodilo bolj organizirano preko planinskih društev . Ker je bilo manj obiskovalcev gora , je bilo posledično tudi manj nesreč . Danes se je v gorski svet preselilo veliko adrenalinskih športov ( jadralni padalci , kolesarji , tekači ) in vse več je pohodnikov , s tem pa posledično več nesreč . Od nas reševalcev se zahteva mnogo več specializiranega znanja kot nekoč .
Imaš družino . Je bilo zaradi tvojih odhodov v hribe in na reševanja kdaj še posebno težko ?
Ko sem spoznaval svojo sopotnico Jožico , sem jo nekako seznanjal tudi s svojim načinom življenja . “ Plezam in sem gorski reševalec . Če ti bo tak način življenja odgovarjal , se lahko poročiva .” In tako je tudi bilo . Ni bilo vedno lahko , še posebej , ko sem odhajal na težje akcije in v tuja gorstva . Brez razumevanja in podpore domačih bi bilo seveda še težje .

GORSKI reševalec 15