STAREJŠI REŠEVALCI
Tone Kralj: Po prihodu na observatorij smo do noč- Janko Krmelj: Benka (Rajko Marenčič) je bil najstarejnega odhoda proti vrhu imeli kar nekaj časa, zato ši izmed nas, a nihče ni poznal točne starosti. Ko smo
sem svoje nekoliko mokre čevlje dal sušit na sonce prišli na vrh, se je usedel na nahrbtnik in zasidral s cepred kočo in tudi ostali so me posnemali. Posušene pinom, od nekod je potegnil “prisrčnico”, si ga nalil eno
sem nato še očistil in namazal z mastjo, ko pa je bilo šilce in dejal, da ima rojstni dan (v resnici je 53 let dočevlje treba obuti, sem ugotovil, da nisem čistil svo- polnil šele oktobra). Potem pa je nalil še vsem ostalim.
jih, ampak Cenove (Vinko Švab). Takrat so
čevlje izdelovali domači čevljarji in so si bili
Na vrhu Mont Blanca
zelo podobni.
(foto: arhiv Franci Prim
ožič)
Malo pod vrhom nas je presenetila megla
in vsi, ki so bili tu prvič, so bili v dvomih, kje
smo, zato sem odhitel naprej in jih poklical
na vrh.
Po uspešnem vzponu na vrh smo sestopali mimo bivaka Vallot po ledeniku Bossons
na srednjo postajo žičnice Plan de I’Aiguille.
Nekje v bližini nad nami se je podrl serak.
To je Krvina tako vznemirilo, da si je odvezal vrv in tekel naprej brez tovariša na vrvi
(to v danem trenutku ni bila najbolj pametna
odločitev).
Franci Kavčič: Pri bivaku Vallot smo po
sestopu z vrha počivali in malicali. Ko
sem Komanču (Vili Globočnik) ponudil
domač paradižnik, je modro ugotovil, da je ta
sigurno “ta vansk, ker u Puterhof (Jelendol) paradajz
dozori samo vsako drugo leto”.
Ker sem bil najmlajši, so me določili, da moram najstarejšemu – Benki (Rajko Marenčič) zjutraj pri Lago di Como
pogreti in postreči mleko, pa sem ga “prismodil”, zato ga
je namesto njega popilo jezero.
Svoji ženi Nevenki sem za “štruco” prinesel nahrbtnik, ki
ga ima še danes, pa ne zato, ker bi ga premalo uporabljala, ampak ker je tako kvaliteten.
V Chamonixu sta Krvin (Franci Primožič) in Kodelca
(Alojz Zaletel) v vrsti pred prodajalno spominkov naglas razglabljala, kako se bosta zmenila s prodajalko,
a ju je, ko sta prišla na vrsto, ogovorila kar po domače
– po slovensko.
Po stari navadi je vsak uspeh treba tudi malo zaliti,
zato sta šla Benka in Kodelca v nabavo. Takrat je bilo
znano italijansko vino Chianti in očitno ga je Lojzek
malo preveč poizkušal, ker je ob vrnitvi zavil v napačen šotor in poskrbel za obilico smeha.
Veliko veselih dogodkov, pa tudi tragičnih, se je reševalcem vseh generacij zgodilo v skoraj osemdesetih
letih obstoja tržiške postaje GRS.
Zapisanih pa je bolj malo. A še vedno je čas, da to popravimo, samo
malo volje je treba.
Pod bivakom Vallot, z leve: Anton
Kralj, Vital Ahačič, Franc Kavčič,
Vinko Švab, Lojze Zaletel, Franci
Primožič, Vili Globočnik, Rajko
Marenčič (foto: Janko Krmelj)
GORSKI reševalec
35