STAREJŠI REŠEVALCI
Mont Blanc 1966. leta
Peter Rožič
Mont Blanc ali Bela gora je najvišji
vrh v Alpah. Vršni del je prekrit
z več metri trajne plasti snega
in ledu, zato lahko zasledimo
različne nadmorske višine.
Najbolj uveljavljena je višina 4810 m (Italijani ponekod navajajo tudi 4807 m).
Davnega leta 1786 sta se
osmega avgusta Francoza
Jacques Balmat in Michel
Paccard prva povzpela na
vrh gore. Želja po odkrivanju
novega je prisotna pri vsakomur, ne glede na obdobje, v katerem živi, in na dejavnost, s katero se
ukvarja. Zato je razumljivo, da so tudi cilji
v življenju vedno višji in kmalu prerastejo “domače dvorišče”. Od želja do realizacije pa je ponavadi
pot strma in dolga, toda veselje ob uspehu toliko večje.
Avgusta leta 1966 so se “odprave” v Centralne Alpe z
namenom vzpona na Mont Blanc (4810 m) in Matterhorn
(4478 m) lotili člani AO in GRS Tržič. Takrat je bila logistika take ture nekoliko zahtevnejša, kot je to danes,
ko lahko vse informacije o razmerah, vremenu, prometu
in nastanitvah pridobiš doma preko spleta. Zaradi velike
zasedenosti je v večini koč (Gouter, 3817 m) spanje potrebno rezervirati že od doma.
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja pa je bilo za vstop
v tuje države najprej potrebno pridobiti vstopno vizo in
nabaviti njihovo valuto. Zagotoviti je bilo treba sredstva,
opremo in nabaviti skupno hrano. Tudi prevozi so bili takrat bolj problematični, saj skoraj 1000 km dolga enodnevna vožnja za fička (Fiat 750) in tri VW hrošče ni bila
mačji kašelj. Celotna pot Tržič–Entrèves–Tržič je bila
dolga 1945 km. Vrnitev je potekala po skupinah glede
na ture (poraba goriva 147 l na avto, na sto km pa 7,5 l).
Na pot je odšlo devet članov: Rajko Marenčič, Janko
Krmelj, Alojz Zaletel, Franci Primožič, Vinko Švab, Vital
Ahačič, Anton Kralj, Vili Globočnik in Franci Kavčič (skupna starost 311 let, povprečna pa 34,5 let).
V petek, 12. 8. 1966, ob 4h zjutraj so krenili iz Tržiča. Po
celodnevni vožnji preko Trsta, Benetk, Verone, Milana,
Aoste in Courmayeurja so prispeli v Entrèves (izhodišče
za montblanško vzpenjačo z italijanske strani).
Peter Rožič (foto: arhiv Peter Rožič)
V soboto so z žičnico odšli do
koče Rifugio Torino na sedlu Col
du Géant, nato pa so se peš
napotili preko ledenika pod
Tridentom in Grand Capucinom čez Vallée Blanche do
observatorija (prenočišče)
pod Aiguille du Midi.
Nedelja, 14. 8., je bila dan
za vzpon na “vladarja”. Klasično prečenje vseh treh vrhov. Z observatorija so odšli
ob enih ponoči in preko Mont
Blanc du Tacul (4248 m) na Mont
Maudit (4465 m), preko sedla Col de
la Brenva na vrh Mont Blanca (4810 m).
Ob enajsti uri so bili na vrhu. Sledil je sestop
mimo bivaka Vallot po ledeniku Bossons mimo koče
Grands Mulets na srednjo postajo žičnice (Plan de
I’Aiguille), od tam pa z žičnico v Chamonix.
Ker je bilo v ponedeljek slabo vreme, žičnice niso vozile,
zato takojšen povratek na izhodišče ni bil možen. Tako
so se z žičnico preko Aiguille du Midija v Italijo (Entrèves)
vrnili šele v torek.
V sredo so se preko Châtillona odpravili v Cervinio, ki
je izhodišče za vzpon na Matterhorn (Monte Cervino)
z italijanske smeri. Zaradi slabega vremena vzpon ni
bil mogoč. Tako so se še isti dan premaknili do Lecca,
kjer so ob jezeru prenočili. Naslednji dan so se peljali
mimo jezera Lago di Como do Bolzana, od koder so
zaradi neurja pot nadaljevali do Trenta. Domov so se
preko Udin in Trbiža vrnili v večernih urah v petek, 19.
avgusta.
Franci Primožič – Krvin je v svoj dnevnik poleg skopega
poročila dodal: Mont Blanc – uresničena želja.
To je verjetno veljalo za večino udeležencev, ki so takrat prvič stopili na teme Evrope (takrat je bil kot najvišji
vrh v Evropi priznan Mont Blanc). In vsak je verjetno
imel svojo, drugačno zgodbo o tem. Zanimivo bi jih bilo
slišati, saj kratko poročilo ne pove vsega. Ta pogled na
dogodke izpred petdesetih let, ki sta mi ga omogočila Francijev arhiv in njegov album slik, je samo delček
zgodbe. Veliko več bi o tem lahko povedali Tone, Franci
(Kavčič) in Janko.
GORSKI reševalec
33