GORSKI reševalec 29
V TUJIH GORAH
saj je bilo celotno področje kljub zadostni nadmorski višini povsem brez snega.
Dan odhoda se je bližal in le nekaj dni, preden smo odrinili na pot, je tam zapadlo nekaj snega. Tudi vremenska napoved ni bila najobetavnejša, saj je bilo napovedano sneženje, vmes pa kak dan bolje. Res je, da smo bili od prejšnjih let kar malo razvajeni, saj smo vedno imeli izredno lepo vreme in odlične razmere za smuko.
Zbralo se nas je dvanajst in v četrtek zgodaj zjutraj smo s tremi avti odrinili proti Dolomitom. Ko sem odhajal od doma, je v Lomu močno snežilo, v Tržiču pa še deževalo. Vedel sem, da vožnja ne bo ravno prijetna. V Zgornjesavski dolini je zopet začelo snežiti, kar nas je spremljalo do reke Drave. Potem je bilo do Lienza kar dobro, ko smo se začeli vzpenjati proti Toblachu, pa je zopet močno snežilo, tako da je šlo po zasneženi cesti bolj počasi. Nadaljevali smo po dolini Pustertal do mesta Bruneck, kjer smo zavili levo proti Alta Badii. Po dolini smo nadaljevali do mesta Marebbe in tako skoraj obkrožili znano smučišče Kronplatz. Do cilja nas je ločila še dolga dolina, k sreči dokaj položna, saj je bila cesta povsem zasnežena. Dva avta smo imeli s pogonom na vsa kolesa, Dejan pa je v ta namen svojo“ mečko” obul v nove zimske gume, tako da ni bilo nobenega problema. Po prihodu na cilj smo se nastanili v koči in v dobre pol ure že bili pripravljeni na popoldanski vzpon do koče Munt de Sennes, do katere je vodila cesta, ki jo je malo prej poteptal manjši teptalec, s katerim oskrbujejo kočo. Še vedno je snežilo in novega snega je bilo precej čez koleno. Kmalu nam je postalo jasno, da bo zaradi nevarnosti plazov ture treba skrbno izbrati. Vse je potekalo tekoče, test žoln, lavinska lopata, sonda, oprema... Sprva se je cesta strmo vzpenjala v serpentinah in kar veselili smo se že“ smukarjenja” nazaj proti koči. Zgoraj je cesta potekala po nekakšnih podih, malo gor in dol, tako da smo kmalu prišli do koče. Trije smo bili malo hitrejši, nad kočo pa se je v slabi vidljivosti risal nekakšen greben in Martin se je strinjal, da gremo še malo naprej. Kmalu smo imeli opravka z gaženjem globokega snega, višje pa nas je čakal povsem spihan greben. Spoznali smo, da pod novim snegom ni kaj dosti podlage, veter pa je tudi že opravil svoje delo in sneg z grebenov razpihal v kotanje.
Na vrhu grebena smo kože sneli s smuči. S hčerko Klaro sva se skoraj hkrati zapeljala po strmem pobočju. Zaslišal sem zamolkel zvok in opazil, kako je zraven mene nastala velika razpoka, ko se je pod grebenom odtrgala kloža. Takoj sem vedel, da sva sprožila
Počitek, v ozadju današnji cilj. Z leve: Blaž Belhar, Milan Meglič, Martin Belhar, Elemir Zrim in Miha Lovrenčak( foto: Janez Primožič)
plaz. Vzelo mi je tla pod nogami in že je vse skupaj drselo po pobočju. Neslo me je približno dvajset metrov, nato sem se uspel ustaviti. S pogledom sem iskal otroka. Takoj sem jo opazil nekaj metrov nižje na levi. K sreči sva bila oba na vrhu plazovine. Količina snega nad nama ni bila velika.
Pobočje je bilo res strmo, podlaga pa je bila trda. Da nismo bili dovolj pazljivi, je bilo krivo podcenjevanje razmer in tudi pobočje je bilo kratko. Potem se je plaz ustavil na ravnici v bližini koče. Martin, ki je bil za nama, takoj sploh ni opazil, kaj se je zgodilo. Ostali, ki so bili v času plazu takoj nad kočo, pa zaradi slabe vidljivosti sploh niso ničesar opazili. Le Dejan je vse videl in se mu je zdelo čudno. Kasneje je povedal, da je izgledalo, kot da se nekdo po riti spušča v dolino, kar ni bilo podobno smučanju.
Najprej sem mislil, da se je vse skupaj ustavilo tik pod nama, ko pa smo odsmučali po plazovini navzdol, sem videl, da je bil plaz kar zajeten in da je sneg porinilo povsem do kotanje na dnu pobočja. Vsi skupaj smo se spustili do koče in tam popili čaj in se odpočili.
Veliko je bilo govora o dogodku, trenutnih razmerah in kako bo v prihodnjih dneh, ker je še snežilo. V koči smo izvedeli, da je za naslednji dan napovedano lepo vreme. Na vrsto je prišel spust v dolino, po podih je bilo treba pokazati kar nekaj tekaške tehnike, a k sreči je bila cesta poteptana in je šlo kar hitro. Na sredi spusta smo krajšali neki velik ovinek in se srečali z
GORSKI reševalec 29