GORSKI reševalec 15
INTERVJU
je v poznejših letih zahajal v Ande, leta 2000 pa se je odpravil na Kitajsko na Mustagh Ato, kjer se je njegova življenjska pot žal končala.
Z njegovim bratom Janezom sva se leta 2004 odločila, da greva po njegovi zadnji poti in mu v bazi pod Mustagh Ato na balvan pritrdiva spominsko ploščo. Najin načrt ni bil vrh gore, ampak sva se dogovorila, da bova šla do tabora ena. Že v bazi je Janez staknil vnetje oči, tako da sem se proti taboru ena odpravil sam. Tisto leto je bilo nad taborom ena meter snega več kot leta poprej in razpoke so bile prekrite s snegom. Ker sem bil zgodaj na enki, sem se odpravil naprej. Kakih dvesto višinskih metrov nad taborom me je na turnih smučeh dohitel francoski alpinist. Dopovedoval mi je, da je glede na snežne razmere napredovanje varno samo na smučeh ali v navezi. Ker sem tako menil tudi sam, sem njegovo opozorilo sprejel in se počasi vrnil v bazo. Čez dva dni se je tudi Janez povzpel do tabora ena. Tako sva se vsak na svoj način poslovila od prijatelja in brata.
Kako si doživljal prve reševalne akcije? Si imel kakšne težave ob soočenju s ponesrečenci?
Dvig ponesrečenca na greben( foto: Vili Vogelnik)
Elemir, za teboj je 40 let dela med gorskimi reševalci, kaj ti to pomeni, si kdaj razmišljal, da boš“ star maček”, a še vedno aktiven?
A veš, da sem se zamislil šele sedaj, ko me to sprašuješ! Kaj mi to pomeni? Osnovno vodilo nas reševalcev je, da pomagamo ljudem, ki potrebujejo našo pomoč na težko dostopnih krajih. V meni je zasidrana ena misel. Kaj če bi jaz potreboval pomoč? No in to je tisto, kar že 40 let počnem, pa čeprav je veliko težkih in stresnih situacij. Mislim, da sem bolj med tihimi reševalci.“ Star maček” pa tudi bolj tiho mijavka, tako da se bo treba kljub aktivnosti počasi umakniti med zaslužne člane.
Povej nam kakšno zgodbo, ki je zanimiva in ti veliko pomeni?
Ne vem, ali bo zanimiva, a meni veliko pomeni. S Tomažem Kavarjem sva se precej družila. Tako v hribih, na reševanjih in na raznih potovanjih po Evropi. Z njegovim avtom, spačkom, in pozneje z diano, sva se veliko vozila naokrog. Tomaž mi je bil vzornik v odnosu do sočloveka kot tudi pri drugih stvareh. Tomaž
Kot sem povedal že prej, sem se že na samem začetku svoje reševalne poti srečal s hudo helikoptersko nesrečo na Ledinah. V vseh teh letih je bilo kar nekaj težkih trenutkov, ki se vsak posebej zasidra nekje v tebi, še posebej, če so to znanci ali prijatelji.
Je obseg reševalnega dela danes drugačen kot nekoč?
Ja, v teh letih se je veliko stvari spremenilo. Včasih obiski gora niso bili tako množični kot danes. Več se je hodilo bolj organizirano preko planinskih društev. Ker je bilo manj obiskovalcev gora, je bilo posledično tudi manj nesreč. Danes se je v gorski svet preselilo veliko adrenalinskih športov( jadralni padalci, kolesarji, tekači) in vse več je pohodnikov, s tem pa posledično več nesreč. Od nas reševalcev se zahteva mnogo več specializiranega znanja kot nekoč.
Imaš družino. Je bilo zaradi tvojih odhodov v hribe in na reševanja kdaj še posebno težko?
Ko sem spoznaval svojo sopotnico Jožico, sem jo nekako seznanjal tudi s svojim načinom življenja.“ Plezam in sem gorski reševalec. Če ti bo tak način življenja odgovarjal, se lahko poročiva.” In tako je tudi bilo. Ni bilo vedno lahko, še posebej, ko sem odhajal na težje akcije in v tuja gorstva. Brez razumevanja in podpore domačih bi bilo seveda še težje.
GORSKI reševalec 15