INTERVJU
Slavko Frantar – Mojih 40 let v GRS
Matija Perko
Slavko Frantar – Čopk je začel plezati v začetku sedemdesetih let. Takrat se nas je pet vpisalo v AO Tržič. Kar nekaj lepih vzponov sva opravila skupaj, še
posebej v prvih letih plezanja. Kot najstarejši v generaciji se je Slavko kmalu pridružil gorskim reševalcem
v Tržiču. Po podatkih GRS je leta 1974 začel prihajati
na sestanke GRS Tržič.
Slavko je letos prejel visoko priznanje GRZS za 40 let
aktivnega dela v gorski reševalni službi.
Spoštljivo obdobje! Za Slavka plodno, polno dogodkov, uspehov, tudi težkih trenutkov, a izkušnje in znanje so skozi leta pomagale, da je še vedno med aktivnimi reševalci.
Ko sem ga enkrat v aprilu zjutraj poklical, je deloval
zaspano, a sva bila kmalu v normalnem razgovoru.
“Čopk, glede na priznanje, ki si ga prejel, se spodobi,
da te malo povprašam o teh 40 letih. O tebi bom napisal članek za Gorskega reševalca.”
“Aja,” je odgovoril. In sva bila zmenjena. No, sprva
sem mislil, da bo nasprotoval, zato sem bil ob privolitvi prijetno presenečen.
Pa povej najprej, kaj je bilo tisto, zaradi česar si
se vključil v GRS?
Takrat je bilo normalno, da smo veliko plezali. Potem
je bilo nekako samoumevno, da si se znašel med gorskimi reševalci. Pravzaprav je bilo lažje postati alpinist kot pa član gorske reševalne službe.
Tvoji prvi vtisi po sestankih, vajah?
Z občudovanjem sem opazoval “tastare”, ki so kadili
“fajfe” in imeli na prsih znak GRS. Vaje in tečaji so
prišli kasneje in če to primerjam z današnjim časom,
je bilo teh aktivnosti manj kot danes.
Se spomniš prvega reševanja?
Ja, se spomnim! Prvo reševanje, v katerem sem sodeloval, je bilo v Triglavski steni, v Bavarski smeri.
Tega ne bom pozabil, saj je trajalo dva dni. Kot se
spomnim, si je plezalec pri padcu zlomil golenico. Za
transport smo uporabili gramingerjev sedež. Vse je
potekalo klasično. Do kraja nesreče je večina reševalcev prišla po Slovenski smeri, jaz sem šel po Nemški smeri, potem pa vsi po Zlatorogovih policah na
izstop Bavarske smeri. Takrat med dostopom nihče
ni bil navezan. Steno in smeri smo pač dobro poznali.
Kako so nate vplivale tragične zgodbe ponesrečenih?
Take zgodbe vsakomur, ki je normalen, pustijo sledi.
V reševanju brez tega pač ne gre, pozabil pa ne bom
nikoli.
Če potegneva črto preko celega obdobja. Reševanje ob tvojih začetkih in reševanje danes?
Včasih smo bili res samo gorski reševalci in smo reševali v gorah, na nedostopnem terenu in tam, kjer
ni bilo poti. Danes rešujemo na različnih področjih,
usposabljanj in preverjanj znanja je veliko, tako da
reševalno delo vzame veliko našega prostega časa.
V čem so razlike največje?
Praktično so razlike v vsem. Dela je veliko več, prav
tako imamo več posredovanj. Res pa smo danes
mnogo bolje opremljeni kot ob mojih začetkih. Zaradi
tega nas uporabijo tudi za drugačna posredovanja.
Kakšne so razlike v opremi?
Danes imamo na voljo veliko ve