RAZGOVOR Z NEKDANJIM REŠEVALCEM
Jurij Radon – 80 jih imam, pa kaj!
Peter Rožič
Ko obljubiš, da boš nekaj napisal o prijatelju, ki praznuje visoko okroglo obletnico, se zdi naloga zelo
lahka, pa se izkaže, da ni. Kaj povedati o človeku, ki
je v svojem dolgem življenju doživel marsikaj lepega,
pa tudi grenkega, s katerim sem predvsem v zadnjih
desetih letih preživel nekaj nepozabnih trenutkov.
V lanskem septembru sem ga obiskal v njegovi drugi
domovini na Švedskem. Zadnjih trideset let z ženo
Pirko živita v majhnem mestu Nävekvarn ob največjem zalivu Baltiškega morja dobrih sto kilometrov
južno od Stockholma. Prekrasna pokrajina nudi tudi
obilo možnosti za plezanje (preko petdeset plezališč), kar je Jurjeva ljubezen, ki ga spremlja že celo
življenje. Ne bom pozabil začudenih pogledov mladih plezalcev, ko sva se pojavila pod steno njegovega
priljubljenega domačega Bistabergeta. To je namreč
plezališče, ki ga poznajo prav vsi domačini. Z njihovih
obrazov si razbral: “Ja kaj pa tale dva starčka delata
tukaj, ali sta se izgubila”, saj je “naveza”, ki skupno
šteje 140 let, res videti malce čudno. Toda Jurjeva
vedrina, zagnanost in za njegova leta tudi sposobnost
gibanja v navpičnem granitu hitro pokažejo, da gre za
človeka, ki pleza že več kot petinšestdeset let. Pravijo, da rojenice človeku v zibel položijo življenjsko pot.
V njegovo sta poleg visoke starosti z velikimi črkami
zapisana tudi ljubezen do gora in alpinizem.
Jurij Radon, po domače Bilko, se je rodil 6. decembra
1934 v Tržiču. Usoda mu že v rani mladosti ni prizanašala. Mlademu fantiču je morija druge svetovne
vojne vzela očeta. Z materjo in bratom so se težko
prebijali skozi življenje, a velika ljubezen do narave,
hribov in kasneje do plezanja