BELA PE?
Obletnica
Kar nisem mogel verjeti, da je minilo že trideset let od mojega prvega
plezalnega vzpona. Ko tako razmišljam , se mi pred o?mi zvrtijo
razli?ni dogodki iz preteklosti, še vedno se pa zelo dobro spominjam
prve resne plezalske avanture.
Star sem bil komaj dvanajst let, še pravi pobalin, poleg mene pa
nekaj let starejša brat Marko in sovaš?an Janko, ko sta nas Jože in
Franc vzela s seboj plezat v Belo Pe?. Stena je bila takrat še skoraj
neraziskana, saj je Jože v njej plezal le enkrat že pred leti. Nam
mladcem ni bilo prav ni? jasno, kako se stvari streže, saj smo se pred
tem preizkušali samo v manjših skalah okrog doma?ih hiš. Alpinista ,
sta nam morala najprej vse pokazati in nas na hitro pou?iti. Za smer
sta izbrala osrednjo razpoko, sledilo je izdelovanje varovališ?a,
navezovanje na plezalne vrvi, in razporejanje plezalne opreme . Meni
se je v spomin najbolj vtisnila plezalna oprema, svetle?e vponke,
raznobarvne vrvi, klini , in se še danes se mi zasvetijo o?i ko se tega
spominjam .
Steno smo preplezali v treh raztežajih, moram priznati, da je bila na
varovališ?ih prava gne?a, pa še strah nas je bilo gledati v globino.
Smer smo sicer preplezali, vendar nam je bilo treba na težjih mestih
pomagati, z vrvjo, zardi tega sta Jože in Franc smer poimenovala
Šleparska.
Rezultat tega je bil, da smo se vsi trije kaj kmalu vpisali v alpinisti?no
šolo na tržiškem Alpinisti?nem odseku. Jožko se takrat verjetno ni
zavedal, kakšen pe?at bo to dejanje pustilo na naših mladih dušah,
saj smo bili od takrat naprej vsi zapisani alpinizmu, nekateri pa to bolj
ali manj po?nemo še danes.
Za to obletnico sem se odlo?il, da zberem takratno druš?ino in
ponovimo smer. Stvar ni bila tako enostavna. Jože se je ponesre?il
leta 1991 v Himalaji, Franc in Marko nista plezala že ve? kot dvajset
let , Janko in jaz pa sva vsak po svojih poškodbah še kar nekako
aktivna. Da se zberemo, ni bilo nobenih težav, da pa kaj splezamo, pa
je bilo potrebno malo prepi?evanja in vlivanja zvrhane mere poguma .
Tako smo oblikovali dve navezi in Šleparsko zopet „suvereno“
preplezali. Ob?utki na vrhu so bili zelo podobni kot pred tridesetimi
leti, zlasti za prijatelja, ki tega že vrsto let nista po?ela. Ko se je jezik
malce razvezal je na plano prišel rek, „korenina nikoli ne pozebe“. Iz
vrha smo se odpravili do ko?e na Javorniku, kjer smo do poznega
ve?era obujali spomine na plezalske dogodivš?ine.
Letos nas ?aka še ena uradna tridesetletnica , ko smo že kot ?lani
Alpinisti?nega odseka šli prvi? preko Storži?a po Kramarjevi smeri v
zelo podobni zasedbi. Ve? o tem pa drugi?.
to?ka, saj se iz njenega vrha vidijo Julijske alpe, Kamniške alpe in del
Karavank. Plezalcu pa ponuja lepo son?no lego, smeri dolge od 30 do
120 m, dobro, mestoma odli?no skalo in dobro opremljene smeri. Tu
najdemo smeri vseh težavnosti od III do VIII stopnje in nekaj resnejših
težkih tehni?nih smeri, ki še ?akajo na proste ponovitve. Plezanje je
mogo?e že zgodaj spomladi pa vse tja do pozne jeseni ko zapade
prvi sneg.
Steno lahko razdelimo na dva dela, vzhodno – malo in zahodno Veliko Belo pe?. Deli ju ozek preduh – razpoka, ki je najbrž posledica
potresne in vulkanske dejavnosti v bližnji okolici.
Stena je po dimenzijah bolj podobna plezalnemu vrtcu, pa vendar
veljajo v njej na?ela plezanja v ve?jih stenah. Tu mislim predvsem
na nošenje ?elade in nošenje vsaj simboli?ne zbirke varovalnih
pripomo?kov. Ve?ina smeri poteka po dobri skali, ki jo prekinja kakšen
šop trave, težave pa si lahko krojimo po svojem okusu.
Zgodovina
Prvi alpinist, ki mu je stena padla v oko je bil Jože Rozman, doma?in
iz Grahovš. Steno je za?el odkrivati že leta 1976, ko je v navezi z
Darkom Megli?em v zahodnem delu splezal prvo smer. Stena je
nekaj ?asa samevala, dokler ni konec sedemdesetih let Jože pripeljal
vanjo zagnanih mladih plezalcev, tako imenovani “trio Megli?” - Janko
in brata Marko in Milan, prav tako vsi doma?ini iz Grahovš. Tako je
nastala druga smer v osrednjem delu, zaradi narave svojega nastanka
se je poimenovala Šleparska. Tako je stena postala plezalno igriš?e
Bela pe? se predstavi
doma?inov, takrat še pripravnikov, ki so se podpisali pod ve?ino takrat
splezanih prvenstvenih smeri. Takratni trendi v alpinizmu niso bili po
Bela pe? (1583 m) leži na južni strani Lomske doline med planino volji plezanju v kratkih stenah, zato je po?etje mladine naletelo na
Konjš?ica in planino Javornik in to?no nasproti severne stene Storži?a. neodobravnje starejših alpinistov. Po nekaj letih, ko je prosto plezanje
Planinsko je zanimiva kot lahko dostopen cilj in kot lepa razgledna dobilo ve?ji pomen, so za?eli v Belo pe? zahajati tudi drugi alpinisti.
Pionir je bil vsekakor Jože Rozman, ki je tudi kasneje steni dal pe?at
predvsem z težkimi tehni?nimi smermi. Veliko prvenstvenih sta
preplezala Janko in Milan Megli?, kasneje pa tudi Filip Bence.
Sprva so bile smeri preplezane klasi?no, nato pa so doživljale
proste ponovitve. Sledilo je opremljanje bolj plezanih smeri in stojiš?
s svedrovci in dodajanje novih modernejših smeri. Tako je sedaj
preplezanih ve? kot 40 smeri vseh težavnosti.
Bela pe? se je slovenski alpinisti?ni javnosti približala šele v zadnjih
15 letih, odkar se v prvi polovici maja tod sre?amo alpinisti v spomin
na pionirja, doma?ina Jožeta Rozmana, ki se je leta 1991 ponesre?il
pri vzponu na Kang?endzengo.
Plezalni vodnik najdete na spletni strani : www.mgmetal,si
zapisal : Milan Megli?
5