babice se spominjajo
Marjana Kovačič
»Resnic« o praznovanju Miklavža, Božička ali dedka Mraza je pravzaprav skoraj toliko, kot je ljudi, ki se spominjajo.
Prebirala sem šolska ali pa lokalna glasila, kjer vnuki in vnukinje sprašujejo babice, kakšni so bili ti prazniki nekoč in povprašali smo tudi naše babice. Skupno vsem zgodbam je mogoče to, da so bila darila Miklavža skromna: orehi, lešniki, suhe fige, rožiči, suhe slive, sadni krhlji, kasneje morda pa že kakšna pomaranča ali medenjak.
Miklavž je bil za strah in za darila. Božič se je praznoval kot verski praznik s smrečico, jaslicami in dobro hrano. Novo leto pa, če sploh, kot prehod v novo obdobje z lepimi željami za zdravje in dobro letino.
cerkev Sv. Lenarta nad Lušo v Selški dolini
(foto: M. Rozman)
Mojčina babica Nada iz Rupe pri Kranju (94 let) otroštvo preživela v Luši, Selška dolina pripoveduje:
Bila sem najmlajši otrok od devetih. Ko sem bila stara 2 leti, mi je umrla mama. Zame sta skrbela ata in 8 let starejša sestra, ki je bila še doma. Ostali otroci so bili starejši in so že šli po svetu.
V naši vasi Miklavž ni hodil po hišah, samo včasih se je kdo oblekel kot parkelj in strašil po vasi, v hiše pa ni hodil. Zvečer sem postavila pehar na mizo, potem pa me je ata spodil spat. Zjutraj sem našla v peharju oblačilo (najbolj se spomnim tistega leta, ko sem šla v šolo in sem dobila nove čevlje), orehe, 3 piškote, jabolka in v jabolko zapičen kovanec. Nekaj časa sem ga »šparala«, potem pa sem si enkrat na poti iz šole kupila žemljo. Ko sem bila stara 7 let, sem ostala budna in s peči videla ata, da je on Miklavž, ki prinaša darila. Od takrat nisem več dobivala daril.
Na božični večer smo doma postavili jaslice, v mah smo zapičili podobe izrezane iz »popendekla«, take so imeli tudi v cerkvi Sv. Lenarta nad Lušo. K polnočnici smo se odpravili eno uro daleč v hrib in »gazili« sneg do kolen. Ko smo se vrnili smo imeli boljšo večerjo: meso, potico (pred božičem vedno koline) in šli spat, kajti zjutraj ob devetih smo spet šli k maši.
Spomnim se tudi, da je stara mama okoli praznikov od hiše do hiše prodajala dražgoške kruhke in da smo kakšnega dobili tudi domači otroci.
Novega leta pa nismo praznovali. To je bil navaden dan, praznike smo preživeli doma, če otroci niso služili predaleč, so se tudi oni vrnili domov. Na obiske nismo hodili in tudi k nam ni nihče prišel.
Novoletno jelko pa sem prvič postavila, ko sem bila že preseljena v Kranj in poročena.
Pogled na Storžič
Pogled proti Gabrški gori
C3Žarki / December, 2014 2