Še na nekoga sem naletela na moji poti, na Charlesa Darwina, seveda na spominski tabli. Le ta je označevala, da je prav tod hodil Darwin. Leta 1936 se je za nekaj dni ustavil tudi na Tasmaniji, v Hobartu. Z dvojambornico Beagle je bil na pomorski odpravi z nalogo raziskati obale in otoke Patagonije, Ognjene zemlje, Čila, Peruja in nekatere pacifiške otoke. Pot ga je pripeljala tudi v Avstralijo.
Na sprehodu sem naletela tudi na tablo s sliko tasmanskih aboriginov, ki so bili prvi prebivalci Tasmanije. Ob nastanku prve evropske (britanske) kolonije leta 1803 je na otoku, v devetih etničnih skupinah, živelo od 5.000 do 10.000 domorodcev. Do leta 1833 jih je zaradi neodpornosti proti evropskim boleznim in vojni s priseljenci ostalo samo še 300. Večino so jih preselili na Flinderjeve otoke. Zadnja polnokrvna tasmanska aboriginka, živeča na glavnem otoku, je umrla leta 1905. In res, na Tasmaniji nisem videla prav nobenega aborigina, samo na tej sliki.
Aborigini in njihovo izumrtje predstavlja pravzaprav najbolj žalostni del tasmanske zgodovine. Že nekaj let se trudijo to popraviti, kar se kaže tudi v tem, da je kar velik del Tasmanskega muzeja posvečen prav aboriginom.
C3Žarki / December, 2014 17