Po predstavitvi udeleženk smo hitro ugotovile, da smo v skupini z zelo različnim znanjem kvačkanja, a nam to ni pokvarilo naše zagnanosti – naredile smo kompromis: tiste, ki že malo znajo, se bodo prilagodile tistim z manj znanja; tiste, ki pa smo kvačko držale v rokah prvič, pa smo si kot cilj zadale, da doma malo več povadimo vse petlje in jih tako vsaj približno dohitimo.
Ker pa se je vest,da se na LUK odvija delavnica kvačkanja, hitro razširila in po parih telefonskih klicih še drugih interesentk, smo se odločili, da objavimo delavnico za širši krog in smo dali oglas v Gorenjski glas. In tu se je pokazalo, da kvačkanje ni samo za stare babice ….prijave so začele deževati,tako, da smo na koncu v parih dneh ustanovili dve skupini in najmlajša udeleženka je imela samo 12 let.
Tako sta nastali 2 skupini:ena v torek, druga v sredo, vse v popoldanske času, od 17.00 – 20.00 ure. Sprva se nam je zdelo, da je to čisto predolga delavnica, da nam bodo roke od vrtenja kvačke odpadle, a že po prvi 3-urni delavnici se je pokazalo, da so 3 ure minile kot blisk, saj smo se nekatere komaj naučile nakvačkati osnovno verižico, da o polgostih in gostih petljah niti ne govorim. Ko gledaš druge, se ti zdi kvačkanje tako enostavno, a ko primeš kvačko v roke sam, pa je drugače: prerahlo, preveč zategneš zanko, pa potem ne moreš narediti vboda v isto zanko, vse smo delale enake petlje, pa je marsikateri vzorec izpadel drugačen. Pa je bilo treba podreti in vse še enkrat od začetka. Ja, smeha je bilo veliko, potrpežljivosti pa od vseh udeleženk na pretek.
Po vsaki delavnici, na kateri smo se učile umetnosti kvačkanja, smo dobile domačo nalogo: doma vadi,vadi,vadi – petlje: polšibične, šibčne, goste, polgoste, verižne, dodajanje in odvzemanje petelj …. A že po drugi delavnici smo se začele učiti kvačkati v krogu, kar naj bi predstavljal začetek kvačkanja kape. Zelo težko, a glej ga zlomka: na naslednjo delavnico smo že prinesle do polovice ali še več narejene kape. Ene bolj spretne, druge manj …. A bistvo je bilo druženje in učenje. Tiste, ki so že znale kvačkati bolje od čistih začetnic, so nam pomagale, ko se je kaj zataknilo in ugotovile smo, da se ob kvačkanju res težko klepeta, saj je potrebno kar naprej nekaj šteti – drugače se kaj hitro ušteješ in potem podiraš in začenjaš znova.
V 15 urah smo se naučile veliko: nakvačkale smo res vsaka eno kapo ali več, naredile cofe za na kapo, naučile narediti okrasne rožice za na kapo, katera je želela, je nakvačkala še okrogel šal….Naša torkova skupina, ki smo jo sestavljale Tatjana, Majda, Beti, Metka, Erna, Nevenka , Anka ter jaz, smo preživele 15 ur čudovitega druženja, kjer smo združile prijetno s koristnim, izvedele, da Beti, Tatjana in Anka tudi kleklajo, pletejo, Beti pa še izdeluje prekrasne šopke iz krep papirja.
Izkazalo se je, da so tudi delavnice ročnih spretnosti več kot dobrodošle, saj se nas je 17 udeleženk v 15 urah naučilo izdelati izdelke, v katerih nas prihodnjo zimo prav gotovo ne bo zeblo.
Zdaj pa je potrebo upoštevati in se držati samo še reka : Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo !
C3Žarki / April, 2014 9