Pa naj še ona pove, kako se počuti med nami:
» Najprej bi rada povedala, da sem zelo presenečena, ko me tečajniki opisujejo kot zelo pozitivno osebo, zasebno sem namreč pravo nasprotje tega. Tako ugotavljam, da očitno prav ljudje na tečajih privlečejo to plat iz mene in sem jim prav hvaležna za to.«
Kako dolgo ste v tem poklicu?
»Če povem po pravici, sem v poučevanju precej nova. Tudi ko sem izbirala študij, sem vedela eno, da nikakor ne želim biti učiteljica. Študirala sem namreč prevajalstvo, smer angleščina – nemščina, in sem primarno prevajalka. Najpogosteje prevajam tehnična besedila s področja informacijskih tehnologij, farmacije ipd., zelo rada prevajam knjige, zadnje čase pa prevajam tudi dokumente Evropske unije.«
Torej, »zarečenega kruha se največ poje«?
» Tako je, to tudi pri meni velja. Postopoma me je pot vodila v poučevanje. Sedaj so moji tečajniki predvsem upokojenci, med katerimi se zelo dobro počutim. Poučevanje sem namreč vedno povezovala s »težkimi« najstniki, za katere sama nimam dovolj avtoritete, da bi lahko ustvarjala prijetne šolske ure. Pozabila pa sem na drugo skupino, in sicer na odrasle. Zelo rada učim upokojence, ker pri njih ni pritiska, koliko se je treba naučiti v določenem času, ampak lahko v počasnem tempu spoznavamo nove stvari. Najpomembnejša razlika med poučevanjem tretje generacije in mladostnikov je v tem, da so prvi na tečaju po lastni želji, drugi pa to v veliki meri čutijo kot obveznost. Torej, motivacija za učenje je povsem na različnih osnovah.«
Sedaj, ko že imate izkušnje, kaj vam je lažje, učiti ali prevajati?
»Poučevanje je po eni strani lažje od prevajanja, po drugi strani pa veliko bolj naporno. Lažje zato, ker namesto večurnega gledanja v računalniški zaslon lahko gledam različne ljudi, se z njimi pogovarjam in se smejim, kar mi daje novo energijo. Napornejše pa zato, ker zahteva veliko aktivnejše udejstvovanje, kot ga predstavljata tipkanje po tipkovnici in premikanje miške. Povsod pa je potrebno napenjanje možganov, tako da sem v vsakem primeru popoldan utrujena.«
In se nasmeji!
Tečaji angleškega jezika cirila resman
Izobraževanje je proces, ki ga ni mogoče končati. Tega so se zavedali tudi pobudniki in ustanovitelji Univerze za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji. Sprva je ta univerza delovala samo v Ljubljani, zdaj pa so oddelki tretje univerze razširjeni že po vsej Sloveniji in seveda tudi v Kranju. Glavni namen ustanovitve Univerze za trejte življenjsko obdobje je bil, da se še naprej omogoči izobraževanje tudi tistih ljudi, ki so že zaključili svojo poklicno pot, kar pomeni, da so se ali upokojili ali kako drugače zaključili svojo poklicno kariero.
Tudi sama obiskujem »III. Univerzo v Kranju« (ki se sedaj imenuje Center za vseživljenjsko učenje), predvsem v želji, da bi se moji možgani čim manj polenili.
Pouk imamo enkrat tedensko po dve šolski uri, od oktobra do aprila naslednjega leta. Pri učni uri se trudimo govoriti le po angleško, kar pa nam ne gre najbolje. Pogovor je mnogo bolj živahen, ko govorimo po slovensko. Vendar se kmalu zasliši glas naše tovarišice: »ingliš, plis, ingliš«. Klepetati po angleško nam res ni lahko (nam še manjka angleškega besednega zaklada), zato kmalu utihnemo in se spet poglobimo v učno gradivo. Ampak, ne bo več dolgo, ko bomo tudi klepetali po angleško! To je pravzaprav naš cilj, naučiti se govoriti po angleško kolikor toliko tekoče. Vsi pogoji, da se cilj doseže, so dani: imamo odlično predavateljico in mi smo odlični študentje , ki uživamo v učenju angleškega jezika.
Naša predavateljica je Katja Bizjak, mlada profesorica angleškega jezika, vedno nasmejana in dobre volje.
C3Žarki / April, 2014 15