PO HOMERJU
ODISEJ NA OTOKU KIKLOPOV (USTVARJALNO DELO)
V preteklosti so mi napovedali, da me bo Odisej z njegovo posadko oslepil, a sem na to že skoraj pozabil, vse do današnjega dne. Tako kot vsako navadno jutro sem odpeljal drobnico na pašo. V moji jami sem med vračanjem zagledal veliko neznanih ljudi, bili so krepko manjši in izgledalo je kot, da zelo uživajo. Smejali so se, pili, jedli in se greli ob ognju. Zaprl sem vrata , ovce pa pospremil v ogrado. Nekaj časa smo se samo spogledovali. Vprašal sem jih kdo so, od kod prihajajo in kaj želijo. Predstavili so se kot Grki, Agamemnonovi ljudje, ki jih je veter pripeljal do otoke med vračanjem iz otoka Troja. Prosili so me, da jih pogostim in jim nudim bivališče. Pritrdil sem jim a v zameno pojedel dva vojaka. Res mi je prileglo. Stemnilo se je in odpravili smo se spat. Ponoči sem slišal šepetanje in vzdihovanje nekaterih vojakov, verjetno jih je bilo kar malo strah. Zjutraj sem vstal pred vsemi, pomolzel drobnico in jo odpeljal na pašo. Seveda sem zaprl vrata, saj nisem tako neumen, da bi jih izpustil kar brez trpljenja. Vrnil sem se zvečer in skupaj smo pojedli večerjo. Ponudili so mi njihovo 'posebno' vino. Moram priznati, da je res bilo odličnega okusa. Prosil sem za več.
Spil sem in jih vprašal po imenu. Verjetno vodja vojakov mi je odgovoril, da je NIKDO. Kar naenkrat me je zagrabil spanec. Zaspal sem in spal tako trdno da me še meteorit, ki bi padel name ne bi zbudil. Kar naenkrat me je zbudila obupna bolečina v mojem očesu. Predzneži so mi izpahnili oko. Skakal sem po jami in na ves glas kričal. Prijatelji Kiklopi so me spraševali kaj se je zgodilo, če sem vredu in kdo je to storil. Moj edini odgovor na njihova vprašanja je bil, da mi je to naredil Nikdo. Minil je dan in minila je noč in zjutraj sem ponovno peljal drobnico na pašo. Za vsak slučaj sem pretipal vsako ovco posebej, da se med njimi ne bi skrival kakšen vojak. Naenkrat sem v daljavi zaslišal samo: » Hej, Kiklop, zverina kosmata, poslušaj me! Ni bil ravno slabič, ki si mu požrl tovariše! Iztaknil si jo, ker si na nezaslišan način prekršil gostinsko pravo in grešil zoper Zevsa, zavetnika popotnih« Moja jeza je vse bolj naraščala in prišla tako visoko, da sem 'odtrgal' skalo od tal in jo vrgel tja od koder je prihajal glas. Slišal sem samo velik pljusk v vodo in resnično upam, da je skala zadela enega izmed vojakov. Spet zaslišim nekaj. » Čuj, ljudožer, še nekaj ti imam povedati! Ako te kdo vpraša, kdo te je oslepil, reci, da Odisej, Laertov sin, doma na Itaki!« In meni se je izpolnila Telemova napove, da mi bo Odisejeva roka utrnila vid! Nič ne morem narediti, živeti bom moral brez očesa, naslednjič pa moram biti pac previdnejši.
Kirina Ropoša, 7. a
Velika noč
Bliža se meni zelo ljubi praznik, velika noč. Vsako leto se na ta dan zberemo pri babici in dedku. Pred enim letom, na velikonočno nedeljo, sem se zjutraj zbudil, umil zobe in se odpravil k babici in dedku na velikonočni zajtrk. Prišli smo tja in že je dišalo po jajcih, hrenu in šunki. Ko sem stopil v hišo, sem se sezul in se usedel za mizo. Vsi ostali so prišli za nami. Na mizi je bilo veliko hrane, dobrot kot so; kruh v obliki ptička, testo In v njem kranjska klobasa, šunka v testu, nariban sveži hren in velikonočne jajčke. Usedli smo se za veliko okrašeno in obloženo mizo. Na njej so bile same dobrote. Pričeli smo jesti, jaz pa sem zavriskal od veselja, ker je bilo tako dobro. Ko smo pojedli, je babica na mizo prinesla še potico. Bila je zelo okusna. Pohvalil sem babico in dedka, ker sta pripravila zelo dobro pojedino. Potem smo odšli ven na travo in poiskali sladkarije. Jaz sem jih odšel iskat s košaro v roki. Vsi so bili zunaj in me gledali kako iščem sladkarije. Zadnji skrito sladkarijo pa so opazili vsi razen mene. Malo so me usmerjali, zato sem jo hitro našel. Dve sladkariji sem pojedel takoj, nekaj jih pustil pri babici in dedku, ostale pa sem odnesel domov. Vsi sorodniku so zatem odšli, mi smo še pa malo ostali. Babica in dedek sta mi rekla, da bosta drugo leto ponovno priredila velikonočni zajtrk, jaz pa sem ju še enkrat pohvalil za izvrsten velikonočni zajtrk.
Nik Florjančič , 5. b razred
25