NOVINAR: Kaj pa se je zgodilo med plesom?
URŠKA: Plesala sva, kot bi naju nosil vihar, drugi so le strmeli v naju. Glasbila so nehala igrati, a mladenič je zahteval glasbo. Potem so prišli črni oblaki in začelo je grmeti. Slišalo se je, kako piha veter in kako voda dere po potokih. Mladenič mi je zagotavljal, naj se ne bojim. Jaz pa sem bila že utrujena od plesanja in to sem mu tudi povedala. Odgovoril je, naj plešem dalje, saj me valovi želijo zase. Ko je to rekel, sva se na mostu trikrat zavrtela, potem pa so naju valovi odnesli in ni naju bilo več.
NOVINAR: Vrtinec so vid’li čolnarji dereč, al' Uršike videl nobeden ni več. Ne do zdaj! Urška, prosim, zaupajte nam, kako ste živeli potem.
URŠKA: Živela sem v Ljubljanici. Kot vidite, izgledam čisto drugače kot sem včasih, a postarala se nisem. Ljubljanica mi je vzela lepoto, a po tem se nisem več starala. Takšna bom za vedno. Družila sem se z ribami in ostalimi živalmi, ki bivajo v reki. Hrano sem imela, pa čeprav so bile to alge. Nič mi ni manjkalo. Je pa res, da je mladenič s katerim sem plesala, izginil. Mnoga leta, preživeta v Ljubljanici, so me izučila. Reko sem prosila že prvo leto življenja v njej, naj me izpusti. Takrat sem bila še lepa. Rekla je, da me izpusti pod enim pogojem – vzela mi bo lepoto in komaj takrat, ko se bom spremenila v prijazno osebo, me bo izpustila. Kot vidite, je bila moja notranja preobrazba zame zelo težka, tudi veliko časa sem potrebovala, da sem se spremenila. Ljubljanica je vedela, da se moja preobrazba ne bo zgodila tako hitro, a si je res želela, da postanem dobra oseba. To se je po dolgih letih tudi zgodilo. Ko je reka to opazila, me je brž izpustila iz svojega okrilja, a me je ob tem tudi za vedno zaznamovala, in sicer tako, da mi je kožo obarvala z modro. Tako so me ljudje prepoznali, ko me je reka izpustila, saj je moj prihod oznanila celemu mestu. Ustvarila je valove, na katere je napisala, kdo sem in kako me bodo prepoznali – po modri koži.
NOVINAR: Urška, veseli nas, da ste spoznali, da je notranja lepota tista, ki šteje. Najlepša hvala, da ste si vzeli čas za nas in dobrodošli spet med nami.
URŠKA: Hvala za tako prisrčno dobrodošlico.
NOVINAR: Spoštovane bralke, spoštovani bralci. Prišli smo do konca prijetnega kramljanja z Urško. Naj vam bo njena zgodba v poduk. Vedite, da ni tako zelo pomembno, kako izgledate, pomembnejša je vaša notranjost. Nikoli ni prepozno za vašo preobrazbo.
Živa Zorec, 8. a
23