PLES NA STAREM TRGU SKOZI OČI POVODNEGA MOŽA
Tisti večer smo jaz in moji prijatelji odločili, da bi šli na zabavo. Zakrinkali smo se, šli ven iz reke in se odpravili na stari trg. Vsi smo takole zagledali kraljico plesa, Urško. Moji prijatelji so jo občudovali, jaz pa nisem videl nič kaj posebnega na njej, zato sem zaplaval en krog po Ljubljanici in ko sem se vrnil, sem se vsedel pri rumeni mizi. A joj, kaj sem videl. Razočaranje v očeh mojih prijateljev, ki so hoteli povabiti to Urško na ples. Po tem tem dogodku sem hitro spoznal, kakšna je ta Uršika zala. Nemudoma sem skoval načrt, kako jo kaznovati. Moralo je izgledati kot nesreča ali kot naravna katastrofa. Sonce je že skoraj zašlo, ura je odbila sedem. Pristopil sem k njej in jo povabil na ples. Ni me čudilo, da je takoj privolila, saj sem si nadel krinko, ki človeka takoj očara. Začela sva plesati in pričaral sem oblake in vetrove ter vse nevarnosti narave, a seveda nisem pretiraval. Pri tem mi je skoraj spodletelo. Vse je utihhnilo, Urška pa je bila prestrašena in utrujena. Videl sem že luč na koncu tunela, a pred menoj so postavi zid. Moral sem prebiti ta zid. Glasbo sem pričaral nazaj in Urško spodbudil nazaj k plesu. In sva že bila do kolen v Ljubljanici, tu pa so naju vzeli valovi. Res je, da je nihče ni več videl na površju, a to še ne pomeni da je mrtva. Spremenil sem jo v rečno deklico, ne najlepšo, temveč v navadno prebivalko Ljubljanice. Izbrisal sem ji spomin, zato niti ne sluti, da je bila včasih človek.
Vsi so še naprej živeli srečno in zdravo do konca svojih dni, al Uršike videl noben ni več.
Danylo Malyshev, 8. a