REŠEVANJE VRABCA ČIPIJA
Bil je povsem običajen pouk. A ko sem prišel iz šole, sem zagledal mojo sestro. V roki je držala škatlico. Videl sem poškodovanega vrabca. Vprašal sem jo, kje ga je našla, in rekla je, da ga je na cesti skoraj ubila mačka. Sprva nisva vedela, kaj naj narediva, a nato sva se spomnila, da dedek in babica čuvata najino papigo. Na poti do tja sva srečala soseda. Zanimalo ga je, kaj je v škatli. Hitro sva mu povedala, da je notri ranjen vrabec, potem pa hitro šla dalje, da ne bi stradal. Ko sva prišla, sva ga pokazala. Tudi ona dva sta vprašala, kaj je bilo z njim. Spet sva povedala enako. Dali smo mu hrano za ptiče. In tako smo skrbeli zanj, da je moj papagaj Zazu že bil kar malo ljubosumen. Ampak to je seveda minilo. Med tem ko je dedek še malo skrbel za ptička, sva se jaz in moja sestra Lana domislila imena. Oba sva se namreč strinjala za ime Čipi. Pomagala sva mu narediti gnezdo. Bilo je nekaj zelenih listov in malo hrane. V gnezdu smo ga nesli na varno mesto v gozdu. Poslovila sva se od njega. Nazadnje, ko sva prišla nazaj, ga več ni bilo, sva pa še vedno slišala njegovo čivkanje.
Bil sem zadovoljen, da sem lahko pomagal živali v stiski.
Taj Mikložič