Vzletajo
kot bi podile občutek hladu
ki seda nanje
zaokrožijo
zarišejo nekaj vijug
v napetost zgoščenega zraka
in sedejo nazaj
na eno od praznih mest
a le za trenutek
Potresejo s krili
se nemirno ozrejo okrog
in spet poletijo
Mraz ki ga čutijo v kljunih
vsako noč globlje
prodre vanje
BREZŠUMNO
kot so brezšumne vse krajše krivulje
kot so brezšumni utripi
gladkega črnega perja
Nežno in krhko je
svilnato na dotik
in prožno ko ga napenja življenje
Megle se razpredajo čez jutra
kot podgobje skozi humus
vase srkajo toploto
življenje ki greje lastovice postaja šibko
s hladno vlažnostjo se dotika
ostrih drznih linij in
s srhom vztrepetajo
Nemirne so in plašne
lastovice
Neslišno bodo
morda že jutri
zdrsele s tega neba
254